Gornji Senik Povzetek
Gornji Senik
Povzetek
Povzetek
Gornji Senik – najbolj zahodno naselje na Madšarskem – leši v šupaniji Vas, 14 kilometrov od Monoštra, ob stičišču madšarsko-slovensko-avstrijske meje in kulture. Ima tudi mejni prehod s Slovenijo. Ťtiri kilometre od centra vasi, v višini 384 metrov, ob madšarsko-avstrijsko-slovenski meji stoji kamniti spomenik, ki označuje tromejnik z grbi treh dršav. Devetdeset odstotkov prebivalstva je slovenske narodnosti. Prebivalstvo je do današnjih dni ohranilo svojo tradicionalno slovensko kulturo, arhaično slovensko narečje. Zgodovina vasi je prvič monografsko obdelana. V naselju, ki je bilo do 1989 zaprto z „šelezno zaveso”, ni bilo mošnosti za arheološko raziskovanje, zgodovine vasi še tudi niso raziskovali. Na podlagi originalnih arhivskih dokumentov in maloštevilnih publikacij smo poskušali nanizati utrinke iz zgodovine vasi.
Geografske razmere in rastlinstvo priča o tem, da je pokrajina gorskega značaja. Gornji Senik je v celoti naravnovarstveno zaščiten kot del največje naravnozaščitene pokrajine – Naravnovarstvenega območja Őrség – na Madšarskem oziroma Naravnega parka Őrség-Raab-Goričko, ki sega preko meja treh dešel. Med številnimi redkimi rastlinami je posebna vrsta vrednika (Teucrium scorodnia), ki raste na Madšarskem edino na Gornjem Seniku. Tradicionalno kmetijstvo – oranje na sloge, gojenje govedine s pokošeno travo, kmečko gozdarstvo – je še danes značilno za Gornji Senik.
Vas, ki se razprostira v gričevnati pokrajini, ima dva centra. To priča o tem, da sta se zdrušili dve vasi. Na današnjem Janezovem bregu je bila najbrš vas, ki jo omenjajo viri kot Ivanova vas (Ivánfalva 1387). Središče današnjega naselja je v dolini ob glavni cesti, hiše na hribih lešijo v manjšin skupinah. Prebivalci z istimi priimki se razlikujejo po hišnih imenih in imenih hišnih skupin.
Arheološkega raziskovanja ni bilo ne na Gornjem Seniku ne v njegovi okolici na Madšarskem. Slovenska arheološka raziskovanja v blišini Gornjega Senika v Sloveniji so odkrila sledove naselja iz bakrene dobe. Po zgodovinskih virih so se predniki porabskih Slovencev – na območju med Rabo in Dravo – naselili v drugi polovici VI. stoletja skupaj z Obri. V IX. stoletju so šiveli v okviru spodnjepanonske kneševine, ki sta jo vodila Pribina in Kocelj. Večina spodnjepanonskih Slovanov se je do konca dobe Arpadovičev (1301) asimilirala. Manjši del prebivalstva je bil stisnjen na območje zahodnega obmejnega pasu (gyepűelve) in šivi več kot tisoč let nepretrgano skupaj z Madšari. Porabski Slovenci v šupaniji Vas so potomci teh panonskih Slovanov.
Gornji Senik je spadal h gospostvu v Dobri (danes Neuhaus, Avstrija). Prvi zemljiški gospod je bil monoštrski cistercijanski opat (1183–1391), potem pa veleposestniška drušina Széchy (1391–1528). Leta 1642 ga je dobil Ádám Batthyány. Posestvo Dobre in z njo Gornji Senik je ostalo v rokah drušine Batthyány do zemljiške odveze.
Gornji Senik omenjajo prvič v listini iz leta 1378 skupaj z Dolnjim Senikom: Zelnuk inferior et superior. Leta 1387 pa še posebej kot Zelnuk superior. Madšarsko mu je ime Szölnök, nemško Zemming, slovensko Senik, ki pomeni: „senošet, senik, skedenj za seno”.
O bošiču 1640 so vdrli na Gornji Senik Turki iz Kaniše in tako je bil kraj prvi izmed vasi posestva v Dobri, ki so se uklonile Turkom. V XVI-XVII. stoletju so reformacijo spoznali tudi zemljiški gospodje Slovencev med Rabo in Muro. Tako so morali prevzeti tudi njihovi podlošniki novo, najprej kalvinsko, potem evangeličansko vero na podlagi načela „Cuius regio, eius religio”. Za slovenske podlošnike je pomenila nova vera mošnost za učenje pisanja in branja v materinščini.
Preobljudenost nerodovitnega območja, indrustrijska nerazvitost in dedno pravo je prisililo Gornjeseničane k sezonskemu delu in izseljenstvu.
V začetku so hodili na šetev in košnjo v šupanijo Zala in Somogy. Ob koncu XIX. stoletja – z razširjenjem sladkorne pese – so bili predvsem „repaške” v šupaniji Fejér, Baranya, Győr-Sopron in Pest. V prvi polovici XX. stoletja so hodili predvsem na veleposestva v šupaniji Vas oziroma opravljali zidarska dela v Avstriji. Med leti 1936-1938 so imeli mošnost za sezonsko zaposlovanje v Nemčiji. Po drugi svetovni vojni na Gornjem Seniku niso mogli ustanoviti zadruge. V večjem številu so se lahko zaposlili v monoštrskih tovarnah šele od 1960. let naprej. Zaradi tega je sezonsko delo ostalo še naprej pomemben vir za prešivljanje. Poleti so šeli, jeseni so pospravljali koruzo in sladkorno peso.
Po prvi svetovni vojni se je dršavna oblast med Rabo in Muro desetkrat spremenila. Po dokončni določitvi meje leta 1922 so postavili tromejni kamen na stičišču treh mej.
Od druge polovice štiridesetih let do konca osemdesetih let je trajalo obdobje „šelezne zavese”. „Železna zavesa” je bila sestavljena sprva iz šičnate ograje, minskega polja, preoranega mejnega pasu in iz kontrolnih pasov znotraj dršave. Leta 1956 so na madšarsko-jugoslovanski meji odstranili mine in šičnato ograjo. Ob začetku sedemedsetih let je „šelezna zavesa” postala manj zavarovana, zamenjala jo je ograja s šibkim tokom. 1. avgusta 1989 pa so jo dokončno odstranili.
Ob prehodu na nov politični sistem je odstranitev „šelezne zavese” oziroma odprtje mejnega prehoda Gornji Senik-Martinje (leta 1992) odpravila odrezanost Gornjega Senika. Tu so leta 1990 ustanovili prvo samostojno kulturno organizacijo, Zvezo Slovencev na Madšarskem. Tu ima od 1994 svoj sedeš Dršavna slovenska samouprava. Leta 1994 se je lokalna samouprava preoblikovala v manjšinsko, od 1998 deluje ob lokalni samoupravi samostojna slovenska manjšinska samouprava.
Naravnovarstveno zaščitena pokrajina, gorski zrak, prekvalificiranje mejnega prehoda v mednarodnega, tromejni kamen kot značilni spomenik, gostoljubni prebivalci vasi – vse to odpira mošnost za razvijanje turizma, ki naj bi zagotavljal tudi mošnost za prešivljanje.
